Zadnji dan in konec potovanja

No pa je konec se enega izjemnega dozivetja. Zadnji dan sva v Berestagiju prezivela bolj sprosceno. Zjutraj sva se odpravila na ogled tradicionalne vasi Linga, kjer v 250 let starih hisah brez vode in elektrike, prebiva po 10 druzin na enkrat. V teh hisah pa ni 10 stanovanj, temvec le en skupen prostor z 5 ognjisci, katere si delita po dve druzini. Za nas popolnoma nepredstavljivo zivljenje. Na poti do tja, sva morala enkrat prestopiti avtobus in to ravno v mestu Kabanjahe, kjer je potekala otroska parada pred dnevom neodvisnosti. Ta bo sicer 17.8., a takrat bodo paradirali odrasli. Parada je bila izjemno zanimiva, saj so majhne otroke napravili v tradicionalne kostume, princeske, vojake,… paradirali pa so tudi orkestri in mazuretke. Slovesno so opremili tudi vozove s konji in podobno. Popoldan sva se enkrat zakorakala cez mesto in si privoscila hrano z ulice, zvecer pa spakirala prtljago za zgodnji odhod. Ob 6h zjutraj je sledil odhod do Medana. Jap… to je tista pot, na kateri je zaradi preoblozenosti zakuhal bus. In ker s klanca navzdol ni te nevarnosti, smo bili tokrat preoblozeni se enkrat vec! Hehe! Ne mores vrjeti dokler ne dozivis. Sledil je let do Jakarte, tam pa mucnooo cakanje na let do Dubaja. 10 ur na letaliscu, ko ne ves kaj bi sam s seboj. No trenutno sedim na letaliscu v Dubaju, kjer moram pocakati se 4h do leta v Minhen. Ko se mi bo dalo, bom doma napisal se nekaj zakljucnih vtisov.

Še zadnje slikce dodane v FOTOGALERIJO!

Berastagi

Zapustila sva Buket Lawang in se preko Medana odpeljala v Berastagi. To je mestece na vznozju vulkanov, ki se nahaja kar 1400m nad morjem. Gor smo se odpeljali z minibusom, ki so ga (tako kot tukaj vse) mocno preoblozili tako z ljudmi, kot tudi s prtljago. Kar predstavljajte si, kako se pocasi vlece na primer proti Pokljuki… ni druge kot da zakuha! Hehe! Pocakali smo nov bus da je prisel mimo in se zbasali vanj. Skoda ker nimam slike kako je to izgledalo, ko se basemo en cez drugega. Sam sem celo dobil sedez takoj za voznikom, kar pa pomeni tik nad motorjem. Ta je bil tako pregret, da se mi je zacela smoditi guma na podplatih cevljev. Nog pa nisem mogel premakniti niti za milimeter. Hehe! Zares posebna dogodivscina. Zvecer sva si malo ogledala mesto, kjer srecas zelo malo turistov in tako lahko zacutis pravo zivljenje tukajsnjih prebivalcev. Danes sva se takoj po zajtrku povzpela na vulkan Cybajak. Pot je dolga kaki 2 uri v eno smer. Tik pod vrhom pa se je mocno ulilo. Na vulkanih ni gorskih koc, kjer bi lahko iskal zavetje, niti rastlinja za vedritev, saj na lavnatih tleh ne uspeva. Sva bila pac povsem mokra, a je bil pogled na krater in vrelce pare ki pihajo iz zemlje zato toliko bolj zanimiv. Zdi se mi, da potovanje postaja proti koncu vsak dan boljse. Se 2x prespiva tukaj, potem pa domov.

Fotke v FOTOGALERIJI!

Sumatra

Naslov tegale posta bi bil lahko tudi “Od turizma k popotnistvu”. Sumatra dejansko ni turisticen otok. Imajo pac 3 vecje posebnosti kamor zaide nekaj turistov in to so Bukit Lawang (vasica tik ob dzungli), vulkan Sibayak in jezero Toba. Zadnjega morava zaradi pomankanja casa na zalost izpustiti. Pa naj zacnem na zacetku. Let iz Balija do Jakarte sva imela ob 23h zvecer, nato pa iz Jakarte do Medana sele ob 7h zjutraj. Noc sva tako prespala na letaliscu, kjer je bila klima nastimana tako mrzlo da sva se pocutila kot pingvina. Vse kar sva imela za oblect, sva navlekla nase. Na letalu v Medan, sem spoznal simpaticno domacinko, ki je sedela poleg mene. Na hitro sem izkoristil priloznost za pridobivanje informacij o realnih cenah za prevoze in podobno. Povabila naju je, da se lahko iz letalisca do avtobusne postaje peljeva kar z njo, saj da jo tam ze caka prijatelj z velikim avtomobilom. Kul! Ko smo pristali, sta do nas prisli se 2 njeni sestri in 2 otroka, ki so sedeli bolj spredaj v letalu. Jaooo… kam se bomo vsi zbasali pa se vsa prtljaga ki smo jo imeli?!? No pa je nekako slo. Hehe! Na poti do postaje smo zlozili preostale potnike, ko pa smo tja tudi prisli, sem bil vec kot hvalezen da je zadeva potekala tako kot je. Postaja in ta del mesta namrec izgleda kot kaksen Bejrut (najslabse mesto ki se ga trenutno lahko spomnim hehe, avtobusi pa taki kot iz filma Ko to tamo pjeva, s kokosmi vred). Ance nama je poiskala pravi bus in zrihtala ceno za domacine. Po dobrih treh urah voznje, po totalno unicenih cestah (katerih sva tukaj ze navajena), sva prispela v Bukit Lawang. To je izhodisce za treking v dzunglo, kjer je mogoce opaziti Orangutane v njihovem naravnem okolju. Zivijo namrec le tu in v Maleziji, ter so zelo ogrozeni. Prvi dan trekinga je bil vec kot naporen. Startali smo ob 9h zjutraj in hodili do 15h. To se morda niti ne slisi tako grozno, vendar je bila pot zelo strma in to pri 30°C in skoraj 100% vlaznosti. Take sopare se nisem dozivel. Ze po 10 min hoje sem ozel svojo majico, iz katere je priteklo pol litra vode. Smo pa zato ze takrat videli prvega orangutana, potem pa na poti se dva, ki sta se nam zelo priblizala. Ob 15h smo prispeli v improviziran kamp na jasi sredi dzungle. Tam smo se najedli in potem precej hitro tudi zaspali v bivakih iz vej in polevinila. Samo to mi je slo po glavi, katere zivali bodo lezle po meni sredi noci. Mokre cunje sem obesil, a so bile zjutraj zaradi taksne vlage se bolj mokre kot prejsnji dan. Zjutraj so nam vodici pripravili zajtrk in nas tako kot prejsnji vecer zabavali z miselnimi igrami in carovnijami. Po zajtrku smo odsli do reke, kjer smo se z improviziranimi rafti spustili do vasi. Za enkrat lahko recem, da mi je Bukit Lawang in treking res vsec, oz. najljubsi del potovanja.

Konec Balija

Zadnja dva dneva nista bila nic posebnega! Vceraj dopoldan srfanje, popoldan pa setnja po mestu, danes pa se je Ziva odpravila na izlet do nekih templjev, sam pa sem ostal v Kuti in ponovno srfal. Zdaj pa pocasi spakirat ruzak, saj se zvecer odpraviva na otok Sumatra, kjer bova ostala do konca dopusta. Tam imava namen iti na en jungle treking, kjer naj bi videla tudi orangutane v njihovem naravnem okolju.  Ce bo sreca seveda. Ne vem tudi kako bo tam  s dostopom do interneta, tako da spet kaj objavim ko pridem do povezave.

Bali – Kuta

Koncno morje in malo uzivancije! No ja… precej uzivancije! V Kuti je bilo precej tezko najti proste sobe, zato je bila taktika da se sem odpraviva zjutraj vec kot pravilna. Kuta je zelo turisticno mesto, kjer pa za razliko od ostalih krajev ne srecas le Francozev ampak tudi vse ostale. Ko sva nasla prosto sobo sva si malce ogledala mesto, ali bolje receno milijon srfaskih trgovin in neskoncno stantov. To mesto dejansko zivi za srfanja zeljne turiste. Trenutno je tukaj tudi vsa srfaska smetana, ki caka popolne valove za RipCurlovo tekmovanje. Malo sva si ogledala tudi plazo, da sem izbral primerno mesto za srfanje (na valovih brez jadra) za naslednji dan. Tudi nocna scena je tukaj zelo razvita in vsakdo lahko najde sebi primerno vzdusje. V nekaterih lokalih na velikih zaslonih predvajajo razlicne filme, v drugih imajo koncerte, v tretjih karaoke… Drugi dan sva se ze zjutraj odpravila na plazo, kjer sem najel srf in celo dopoldne jezdil divje valove. Wiiihaaaa! Popoldne sva obdelala trznico, zvecer pa rezervirala celodnevni izlet z privatnim avtom in soferjem na severovzhod otoka za snorklanje. Za dobro ceno in vse najine zahteve sva se borila kot nora, kar me je zelo izcrpalo. Odlocil sem se, da si pred spanjem privoscim se masazo. V salonu ponujajo vec vrst masaz, izmed katerih nisem vedel katero izbrati. Maserka mi je priporocala balijsko (kaj pa drugega ce smo na Baliju) in sem se kar strinjal. To masazo priporocam le najvecjim mazohistom, saj boli ko svina! Hehe! Danes sva se torej odpeljala na dolg izlet za malo uzitkov snorklanja. Najprej v Tulamben, kjer sva si ogledala potopljeno amerisko trgovsko ladjo, ki so jo med drugo svetovno vojno storpedirali Japonci, nato pa se v Amed, za ogled ribic na koralnem grebenu. Med potjo smo se ustavljali kjerkoli sva pac zelela. Se dobro da sem nabavil vrecko za digitalca, s katerim sedaj lahko slikam pod vodo. Malo se moram se strenirati ampak za spomin bodo tele slikce v FOTOGALERIJI kar ok!

Bali – Ubud

Hotel v katerem sva nastanjena mi deluje tako, kot bi imeli nekaj sob za turiste sredi manjsega budisticnega templja. Zares lepo in tudi osebje je izredno prijazno. Vceraj sva si ogledala Monkey forrest, v katerem so simpaticni templji in polno opic, katere te oblegajo na vsakem koraku. Celotna scena zelo spominja na tiste iz filmov o Indiana Jonesu. Po tem sva se sprehodila po ulicah mesta kjer tudi veckrat ne ves, ali je objekt pravi tempelj, hotel ali privatna hisa. Zvecer sva si v vodni palaci ogledala predstavo tradicionalnih balijskih plesov ob zivi glasbi. Predstava je bila zares nekaj posebnega, saj je bilo v malce vec kot eni uri predstavljenih 6 plesov, v katerih so uporabili zares lepe kostume z raznimi dodatki. Zjutraj so naju ob 4:40 ponovno zbudili petelini, katere imajo pri vsaki hisi. Danes sva naredila 3,5h dolg sprehod cez greben Campuan Ridge, katerega obdajata dve reki, vse okrog pa se nahajajo terasasta rizeva polja. Pogledi nanje in na dzunglo v daljavi so zares spektakularni. Zvecer si bova se malo ogledala mesto, jutri pa odpotujeva v Kuto.

Objavljena dva albuma slikc v FOTOGALERIJI!

Pot do Balija

Dan 1: Tro-dnevni izlet se je pricel zelo hladno. Verjetno se boste vprasali kako je to mogoce, ko sem v prejsnjih postih omenjal neznosno vrocino. Ziva se je namrec zopet zaborila za prvi sedez v minibusu, da bi imela kar najboljsi razgled. Problem pa je bil v tem, da je v naju mocno pihala ledena klima. Po eni uri ledenice se nisem vec oziral na druge potnike in cez zracnike napel pulovar. Hehe! Voznja je trajala najprej 10h in ves cas po naseljenem obmocju (zares ogromno mesto), nato pa se 1h, ko smo se vzpeli na vznozje vulkana Bromo in sicer kar na 2100m visoko. Temperatura zgoraj doseze ledisce in spet nas je zeblo.

Dan 2: Vstali smo ob 3:30 in se z terenci odpravili gledat soncni vzhod na 2400m. Sem videl ze boljsega, pa se zeblo me ni. Ko je sonce vzslo pa smo se pes vzpeli na delujoc vulkan, kar je bilo nekaj posebnega. Zopet je sledila voznja z minibusom do Sempola in to ponovno ves dan. Vse me je ze bolelo od tega minibusa.

Dan 3: Zopet vstajanje ob 3:30 in voznja do vznozja Kawah Ijena, nato pa pes na vrh (2400m – beri mrzlo). Na vrhu smo si ogledali nahajalisce zvepla, zraven katerega je cudovito vulkansko jezero iz katerega puhti para z vonjem po zveplu. To zveplo delavci v kosarah nosijo v dolino (cca. 3km zelo strme poti) in sicer vsak po 2x na dan. Prvic nalozi okrog 90kg, drugic pa “le” 75kg. Ce sem prav izracunal dobi okrog 250€ (glede na stevilo prenesenih kg) place na mesec, kar je za njihov standard zelo veliko. Sledila je vratolomna voznja proti morju, kjer smo se vkrcali na trajekt za Bali, nato pa z javnim busom do Denpasarja. Pokrajina Balija je cudovita in videli smo jo lahko le na ta nacin, mi pa voznja ze mocnooo preseda. Sedaj smo prispeli v cudovit hotel in komaj cakam dobro vecerjo.

Ogled templjev

Zjutraj sva odsla na ogled templjev. Pot cez pokrajino je bila zanimiva in tudi templji so bili kul. Sploh prvi, ki se uvrsca tudi med cudesa sveta. Ziva je slikala kot Japoncek in pomoje ji bo kmalu zmanjkalo prostora na kartici, sam pa sem v neznosni vrocini le iskal senco za ohladitev. Med enim izmed takih pocitkov me je obstopila mnozica vsaj 15 Kitajcev ki so opazili, da nosim majico iz pekinskih olimpijskih iger. Vsak posebej se je hotel slikati z mano, slikali pa so vsi ostali. hehe! Res sem se pocutil kot zvezda. Zivi sem hitro rekel naj slika vse te paparace. Ko se je slikanje zakljucilo, so mi podarili pekinske operne maske ki so jih imeli s seboj, prav tako pa tudi Zivi, ker so videli da pase zraven. hehe. Jutri se odpraviva na 3 dnevni izlet proti vulkanoma Bromo in Ijen, pot pa se bo zakljucila na Baliju. Slike pa objavim ko pridem do vsaj priblizno hitrega interneta.
Ziva pravi: Cisto razocarana. Nihce se noce slikati z mano in nihce mi ne rece You are very beautiful miss… V Indiji sem bila bolj popularna!

Prvi pozdrav iz Jave

class Java {
public static void main (String args []) {
System.out.println (“Lep pozdrav iz otoka Java!”);
}
}

Po tem, ko smo pristali v Jakarti, smo se odpravil v hotel FM7, katerega smo rezervirali ze od doma. Le ta se nahaja v neposredni blizini letalisca. Na poti do hotela smo se peljali skozi barakarsko naselje in res sem ze pomislil na obupen hotel v tem okolju. Tolazilo me je le to, da je bila cena dokaj visoka (30$). Nato pa se je sredi tega okolja kot oaza prikazal zares luksuzen hotel. Po zares dolgi poti se je pocitek v taksnem udobju posteno prilegel. Bazena in savne sploh nisem koristil, saj sem videl le posteljo, naslednji dan pa je bilo itak treba vstati ob 3:30 za let v Jogjakarto. Zjutraj sem imel najboljsi zajtrk, saj sem izmed bogate izbire vzel kalamare z zelenjavo. V Jogjakarti sva prepesacila del tega mesta in si ogledala nekaj lokalnih znamenitosti in vodno palaco. Nic posebnega in zelooo vroce. Najvec denarja bom ziher zapravil za vodo. Na koncu sva rezervirala se izlet za naslednji dan v Borobudur in Prambanan kjer si bova ogledala njihove templje. Dnevi so zelo kratki saj je svetlo le med 6.in 18. uro, internet pa tok pocasen, da bom vs zivcen tuki razbil misko

Javljam se iz Dubaja

No polovica poti je ze za nami. Zakaj pisem v mnozini… ze na transferju z kombijem sem namrec srecal kolega Roka in njegovo punco, ki se odpravljata na isto pot. Za Simona sem vedel, da ga bom srecal na letaliscu v Minhnu, ne pa tudi za Zagarjevo Spelo in Janeza, s katerima smo skupaj leteli do sem, nadaljujeta pa v Johanesburg. V glavnem… precej znanih na istem letalu.
Letalska druzba Emirates je zakon! Nastimali so namrec zaslone obcutljive na dotik, kar se popestri igranje milijona iger in izbiro najnovejsih filmov. Hrana je pa sploh the best! Za predjed je bil losos, potem pa ogromno okusne hrane in na koncu se jagodna torta. Po pol ure pa se sladoled!
Cez priblizno 2h imamo naslednji let do Jakarte kjer bom imel 7h da se koncno naspim! Pametno je bilo tudi, da sem doma vzel tistih nekaj dolarjev, ki so mi ostali se iz ZDA, saj sem tukaj lahko z njimi kupil pijaco, ne da bi kupoval njihov denar!

Še 3 dni do odhoda

Jaja… dolgo že nisem nič napisal, pa tako malo je še do odhoda. Čez 3 dni bo treba najprej do minhenskega  letališča, za kar se tokrat nisva odločila uporabiti vlaka. Že nekajkrat sva namreč slišala, da se ljudje poslužujejo zasebnikov, kateri z kombiji vozijo do tja. Najprej sva poizkusila srečo pri podjetju Zup prevozi, katerega lastnik je kolega iz hokejskih krogov. Na žalost je imel za ta termin že vse zasedeno, zato je bilo potrebno poiskati alternativo, ki jih tudi ni malo. V soboto zjutraj naju bo torej pred hišo pobral prevoznik 24h Prestige in dostavil direktno na letališče, 15.8. pa pripeljal domov za 85€ po osebi. (Cena vlaka bi bila 72€ do železniške postaje v Minhnu + 10€ za vlak do letališča).

Man vs Wild – Ultimate Survival

Ena izmed oddaj, ki jih v zadnjem času najraje gledam je Ultimate Survival oz. Man vs Wild, kot se je imenovala v svojem začetku. V njej nam odlični voditelj Bear Grylls, bivši pripadnik specialnih enot angleške vojske nazorno prikazuje tehnike preživetja v naravi, medtem ko ima s seboj le najosnovnejše pripomočke (čutara vode, nož in kresilo za netenje ognja). V vsaki izmed oddaj se potika po različnih krajih sveta, kjer se sam nebi rad znašel! Ravno zato se mi zdi smiselno, da pred odhodom v tujo eksotično državo pogledam njegovo serijo iz tega območja, zaradi česar se nekoliko bolje počutim!

Za Indonezijo bodo pred odhodom ponovno aktualni naslednji filmčki:
Man vs Wild – Bear Grylls Indonesian deserted Island
Man vs Wild – Bear Grylls Sumatra

Izdelan okvirni plan poti

Živa je izdelala okvirni plan in rezervirala letalske karte za notranje lete. Plan pa je naslednji:
Priletela bova na indonezijski otok Java v mesto Jakarta in eno noč prespala v hotelu FM7 Resort  Hotel na tamkajšnem letališču. Cena je okrog $60 za dvoposteljno sobo. Naslednji dan zjutraj letiva v Yogyakarto in tri dni spoznavava to mesto in njegovo okolico. Z avtobusom se nato odpeljeva do vulkana Bromo, nato pa z ladjo na otok Bali. Tam bova pet dni, kjer že komaj čakam malo srfanja in šoping! Iz Balija bova letela na otok Sumatra, zopet preko Jakarte. Na Sumatri bova preživela zadnji teden najine poti, nato pa zopet letela v Jakarto in se vrnila domov.

Še nekaj o rezervaciji notranjih letov… vse sva rezervirala preko azijskega nizko-cenovnika airasia.com. Je pa treba biti pri rezervacijah kar malo previden. Veliko je namreč skritih stroškov, ki ti jih kar po “defaultu” vključijo v ceno. To so naprimer cena zavarovanja, cena za prtljago, cena za rezervacijo željenega sedeža…! Vse se seveda da izključiti, a je potrebno dobro prebrati vse drobne tiske na strani.

Kupljene letalske karte

Zadeva je sledeča…
Iz Minhna bova odletela 25. julija in sicer najprej v Dubai, potem pa do Jakarte. Vračale se bova po isti poti in sicer 15. avgusta. Plan je bil sicer da greva že nekaj dni prej, a so se cene bistveno razlikovale. Je treba šparat!

Karte sva kupila preko spletne strani www.expedia.de, cena pa je 666,6€ z vključenim zavarovanjem za riziko odpovedi.

Lonely Planet – Indonesia

Brez Lonely Planeta itak nikamor več ne greva. Tokrat sva ga kupila že pred letalskimi kartami. V STA-ju ga dobite za 31€.

Med počitnicami v INDONEZIJO!

Glede na to, da si med letom ne morem vzeti dopusta, je edini primeren čas za potovanja med poletnimi počitnicami. Otok Bali, ki je provinca Indonezije, me mika že od nekdaj. Tudi Živa se je z destinacijo precej hitro strinjala vendar z opozorilom, da je Bali premajhen za 3 tedensko potovanje. Tako sva se odločila, da si ogledava kar čimveč Indonezije, kolikor bo v tem času sploh mogoče. Ko sva bila za destinacijo že dogovorjena, je Živa vseeno imela pomisleke, da bi rajši odšla na Kitajsko ali pa v eno od držav Južne Amerike, a se nisem pustil prepričati!

Še nekaj slik da bom lažje dočakal…