Tretji dan smo imeli v planu prevoziti le 150km do srfaškega spota imenovanega La Madrague. Garmin je izračunal da naj bi pot opravili v slabih 2 urah, vendar je to predviden čas za avtocesto, katerih pa se vztrajno izogibamo. Izbrali smo torej obalno pot, na kateri smo se vozili kar 10 ur.
Celotna pot poteka ob izjemno lepih obalnih mestih. Ta del poti mi je celo eden izmed lepših, kar sem jih kdaj videl. Na tej poti se nahaja tudi mesto Cannes kjer vsako leto poteka znan filmski festival. Večji problem v teh mestih predstavlja parkiranje, saj je obcestnih parkirišč zelo malo, parkirne hiše pa imajo omejeno višino vozil na 1,8 ali 2m.
Naslednje izjemno lepo mesto je St. Rafael, ki me je navdušil še mnogo bolj kot mondeni St. Tropez. Po vsem videnem od San Rema do St. Tropeza smo se strinjali, da se Kalifornija lahko samo skrije pred tem delom evropske lepote. V enem izmed obalnih mestec, smo ob cesti videli napis Happy Days Caffe, ki je s svojim imenom in vintage znaki nakazoval, da gre za lokal v stilu 50ih let. Seveda smo se ustavili in privoščili kosilo. Tokrat sem jedel najslabšo pico v življenju (14€) in pil kapučino za 4,5€. Vsaj vzdušje v lokalu je bilo res takšno kot pred 60 leti. Francija je draga!
Končno smo prispeli v La Madrague, kjer je že pihal orkanski veter. Vsi veseli da bomo naslednji dan dobro srfali, smo začeli s iskanjem najbližjega kampa. Tokrat pa nismo imeli sreča, saj so bili prav vsi zasedeni. Prvi prost je bil od spota oddaljen 15km. Celo noč je noro pihalo in šotor nam je tako premetavalo, da sem šel spat kar v kombi. Zjutraj smo se spet odpeljali do spota in ujeli le nekaj glisov, saj je veter povsem popustil. Odločili smo se, da tu ostanemo še en dan.
